Tudi jaz sem bil tam. Dvakrat.

Tja sem šel pač zato, ker nisem imel česa početi. Sem si mislil: kaj pa vedo ti Španci o kaktusih. Videl sem že cel kup njihovih kaktus-jardinov, pa ni bilo za dol past.

Potem sem ostal odprtih ust. Tukaj je iz ene povprečne brezvezne zbirke, ki je ne bi pes povohal, en emigrantski umetnik ustvaril mojstrovino svetovnega formata. "Brezvezno" sem jo označil zato, ker se po številu vrst tudi približno ne more primerjati s Čohovo zbirko. Da ne govorim o določenih posebnih, redkih in dragocenih vrstah. Kaj smo naredili mi? Dvakrat toliko kaktusov smo zbasali v rastlinjak, brez reda in sistematike ali vsaj razvrstitve po geografskih ali kakšnih drugih zakonitostih. Še vedno dobro, a imeli smo priložnost...

No, tukaj na Lanzarotu jim je pač ratalo. Za mnoge vrste je tukaj res idealno a za za drugo polovico sploh ne. Zelo klavrno rastejo mamilarije in ehinocereusi. Rebucij, lobivij in ehinopsisov pa sploh ne morejo gojiti. Ko pogledaš izbor vrst, opaziš, da biserov sploh ni. In potem se vprašaš, kaj je tukaj sploh za videti.

Ti kaktusi, ki so rastejo tukaj, so res za podalpske zbiralce "manjvredni", so pa estetsko tisto, o čemer sanjamo, pa ne bomo nikoli posestvovali. Ker pri nas kaj takega enostavno ni mogoče vzrediti. In za ljubitelja narave, ki ni ravno specialist za pediokaktuse in ibelmanije, je ta vrt raj.

Nekaj slik se je dalo videti na zadnjem srečanju DPKS, ki sem se ga udeležil, preden sem izvedel, da sem nezaželen v društvu. Nekaj malega pa se da videti na naslovu: http://www2.arnes.si/~sopjslat/kaktusi/lanzarote.htm