Drži. Ko vidiš cene v trgovinah, te zgrabi, da bi šel nabrat kamenje kam v naravo. Tudi ob Savi je lepo kamenje, vendar se mi je zdelo kamenje iz zgornjega toka Savinje bolj barvito. Če se nabiranje kamenja združi s prijetnim izletom, je dobro. Sicer ni.

Z nabiranjem kamenja v Savi in drugje imam kar nekaj izkušenj.

Ko sem pred dolgimi leti za otroke izdelal manjši bazenček iz vbetoniranega skrilavca, sva ga šla nabrat z ženo v neki graben. Komaj sem ga nabral nekaj samokolnic, saj je bil rudnik mali. Vozil sem ga precej daleč in otroci so se dvakrat ali trikrat okopali v tistem bazenu, nakar je fasal macolo in romal v drenažo rastlinjaka.

Nato sem delal škarpo in sem šel v kamnolom v Zapodje z avtom in prikolico. Napokal sem kamenje na prikolico in sva veselo odpeljala proti domu. Po dvesto metrih je začelo prikolico z avtom vred, v katerem so bili tudi otroci, porivati po pošudranem asfaltu navzdol po klancu in sploh ne vem, kako nama je takrat uspelo ustaviti. Skočil sem iz avta, zmetal pol kamenja iz prikolice in naslednji dan naročil en velik kamion skal.

Potem se je sin spomnil, da bi s skrilavcem obložil svoj ribnik. Odpeljala sva se na breg Save in naložila nekaj kosov, ko je uletel lastnik travnika, katerega sva prečkala z avtom, in se začel dreti na naju. Prav!

Ob Hrvaški obali so lepi naluknjani kamni. Ponavadi je tako, da če že nekaj sunem, naj bo to veliko. In sva z ženo odluščila kakšnih 250 kg težko skalo in jo zvalila do zgornje serpentine. Tu je nastala težava, ko je bilo treba skalo spravit pol metra višje čez stopnico. Ni vrag, da se tam ne bi znašla kakšna deska in to ravno prav dolga. Ker bi mi žena ne mogla prav dosti pomagat pri valjenju skale, sem razkoračil nad skalo in jo pogumno zatrkljal po deski navzgor. Uspelo mi je in ko je skala treščila preko roba na ravnino, je desko kot na katapultu nabilo navzgor naravnost proti mojim.... khhhhm... in če ne bi bil prekleto hiter, bi mi jih deska krepko nabila v .... khmmmm... rit!

Žena se še vedno smeji do solz, ko se spomni na to štorijo.

Za skalnjak sem glede na količine nameraval kupit granitne skale. Poklical sem v Cezlak in neki tip mi je povedal ceno 85E za kubik. To se še zmore, sem si rekel. Odpeljal sem se s kombijem tja in že naročal kubik kamenja, pa mi je deklica v komerciali povedala, da je kubik 350 E, za 85 pa se res dobi sekance, s katerimi pa se skoraj škarpe ne da sestavit. Ker je nakup padel v vodo, sem se s kombijem odpeljal v naravo in ob poti naletel na Pohorje. To je menda iz granita in ni vrag, da si ne bi mogel kakšnega kamenčka sposodit za kakšno stoletje. Le hitro se je treba obrnit, da ne pride kakšen napačen stric mimo.

Po kamenje sem odšel tudi na Jezersko. Za nekaj desetakov sva s sinom napokala poln kombi lehnjaka. Delavec v kamnolomu nama je pokazal tudi luknjo, v kateri so od vseh strani štrleli kristali apnenca in sva si ga lahko z jekleno štango nalomila ven, kolikor sva hotela. Razbijanje tiste klože je bil greh, vendar m je delavec povedal, da bo šla zadeva v nekaj dneh v rušenje, saj ni dobra niti za rezanje.

Ponovno skrilavec. V neko Savsko zajetje, kjer so luknjo presekali s cesto, so navozili polno skrilavca, ki sem ga že nekaj časa iskal. Vedel pa sem, da je lastnik tistega zemljišča neki človek, ki bi si raje dal odsekat komolec in peto, kod da bi dovolil odnesti en sam kamen. Pa sem šel vseeno na tisti nasip in najprej pogledal pri domačiji, če je tip doma, da ga povprašam za kakšen kamen. Res sem ga srečal zunaj, nakar mi je možakar povedal, da je pol njegovega, pol pa od nekega tipa iz Ribč ali tam nekje, ki bi zagotovo ne imel nič proti nabiranju kamenja na njegovi parceli. Odpeljal sem se na tisti drugi del in napokal poln kombi in prikolico skal, tako da sem komajda speljal ven. Če pa bi se slučajno pojavil oni lastnik, bi mu lepo izjavil, da mi je dovolil lastnik tam spodaj. Pa naj se zmenita. Slovenska fovšija je hujša kot škrtija! " alt="" src="http://kaktusi.si/sites/all/modules/smileys/packs/Roving/bigsmile.png" jquery1268083656734="8" />

Tako. Teh zgodb nisem napisal zato, da bi vas navedel k rabutanju. Nabiranje kamenja v naši naravi je prepovedano, saj s tem skrunimo naravno dediščino. To lahko počnejo le koncesionarji, ki skrunjenje plačajo z odpustki. Če pa kakšen kamenček poberemo ob Savi, Savinji ali ob Dravi, pa ne bo hudega, saj bo plačan s potom, ki ga bomo prelili med nošenjem v avto.